Start here

Advertisements

Imel sem “pave”

(pave = granitna kocka, s katerimi so tlakovane poljske ceste med kraji na severu Francije)

Imel sem pave. Srečen in ponosen sem bil nanj.
Po nekaj letih se mi je nazadnje uresničila želja in v poznih pomladnih dneh sem kolesaril po cestah, tlakovanih z njegovimi brati in sestrami, s paveji.
V spomin na kolesarjenje sem dobil svoj pave, ki je bil lično pritrjen na podstavek. Postavil sem ga na tisto zidno polico, ki ji je bil zavestno določen namen, da so na njej zaslužni obrazi našega življenja. Nekateri živi, drugi preminuli, se vam, danes kisli ksihti, nasmihajo čez kramo, ki jih obdaja in utesnjuje ter le malo manjka, da zaradi nabranega, centimeterskega prahu, s slik ne kihnejo direktno v vas.
Nato pa pride dan, ko pave naenkrat izgine. Kljub trudu in podrobnemu iskanju ter glasnemu klicanju: “Pave, Pave, Paveeeee …”, Paveja ni več. Se je izgubil v nekoristnih drobnarijah, ki so ga obdajale na njegovi promenadi ob robu poličke? Je dokončno klonil pred srepimi pogledi, ki so ga nenehno prepričevali, da mu tu ni mesta? Se mu je zgodilo kaj hudega in zdaj ranjen leži v zakotni škatli in čaka na odvoz smetarjev?
Paveja ni. Ne oglasi se, niti nežnega glasu ni od njega. Ubogi Pave.  Bil si le Kamen, ki je izžareval moč, veselje in dobroto, močnejši od zlobe in hudobije, ki  te je odstranila. Paveeeee, oglasi se, Paveeeee …

Imel se pave.


bil je ravno takšen kot je ta v naročju, le manjši.

Advertisements

Vodenica

Rihemberški grad je po krajšem obleganju uspešno padel. Po prebijanju skozi robido in koprivo sva našla slabo branjen 4 m visoki del obzidja in ga uspešno preplezala. V gradu sva se srečala z njegovimi novimi prebivalci, netopirji.
“First we take Manhattan, than we take Berlin.” V tem stilu sva po osvojenem gradu nadaljevala do jame, ki smo jo MTB Kamni že obiskali na eni od Vzemi si jo na Izi tur, do Vodenice. Vhod vanjo je tik na meji z Italijo. Njen hlad naju je začaral in posrkal vase. Malo pred koncem jame je posrkal tudi elektriko iz baterij svetilke in znašla sva se v črni temi. Najbolj črni kar jih je. Brrrrrr… Ma ima Miloš zmeraj s sabo kaj za rezervo in tako se je v majhnem žepu nahrbtnika našla tudi ena majhna lučka, ki naju je varno popeljala do izhoda. Usrana od blata (Vodenica pač), saj sva bolj plezala in tipala kot hodila, sva bila celo vesela ponovnega srečanja z vročino in soncem, ki naju je čakala na površju.
Ma lepo pa je bilo vseeno. In sladoled na koncu prav slasten. Verjameš?

Fotografije.

Kojnik in Golič

Najprej je bilo vroče in soparno. Vroč in soparen vzpon. Nato zagledava nevihtne oblake nad Goličem. Kmalu zatem beživa pred njimi po poti nazaj in se vzpneva na zaenkrat še suhi Kojnik. Medtem nevihta usahne in ponovno sva na poti proti Goliču. Kmalu naju začne s hrbta dohitevati naslednja pošiljka črnih oblakov in začne se prava dirka, kdo bo prej na vrhu. Midva ali oni. Zmagala sva. Vendar le za minuto ali dve in že sva v zavetju večjega gloga, kjer čakava, da se zadeva iznad naju pomiri.
Na vzponu sva bila mokra zaradi vročine, na sestopu zaradi nevihte.
V oštariji pa zaradi pive .

Fotografije.

Od Dunaja do Budimpešte in Blatnega jezera v Maribor

zadnji,  9. dan,  Lenti – Maribor

Še zadnjih 100 km poti letošnjega, turističnega uživanja.
Po prestopu meje se zaveš, da živiš v državi, ki je iz dneva v dan bolj zaraščena namesto, da bi pridelovala hrano za svoje prebivalce. Spoznaš, da so kolesarske steze tam, kjer jih sploh ne rabiš. To je skozi vasi, kjer je itak že omejitev hitrosti in se končajo takoj za cestno tablo za konec kraja. Vozniki ob prehitevanju tu ne dajejo več smerokazov. Prehitevajo nevarno blizu kolesarja in po 800 km že doživiš prva trobljenja nestrpnih šoferjev, ki jim je sveta le njihova pot, ki jim je svet le njihov čas, ki visijo več na telefonu kot na volanu in si jim na cesti le nepotrebna ovira, ki jo je treba na nek način kaznovat, ker se je postavila med nih in njihov čudoviti, unikatni center vesolja, ki se vrti le in samo okoli njih.

Ende. Koniec. Vég.  Konec.

Fotoalbum:
https://plus.google.com/photos/+Milo%C5%A1Stankovi%C4%8D/albums/6040661799309851393

Od Dunaja do Budimpešte in Blatnega jezera ter v Maribor

8. dan, Tapolca – Keszthely – Lenti

Počasi se bližava Sloveniji. Teh 94 km od Tapolce do Lentija je bilo prav ubitačnih. Ceste so grajene popolnoma brez domišljije. Samo piči naravnost v strmino. Pri nas se gre v hrib po ovinkih, če je prestrmo se naredi še kakšno serpentino. Tu pa le piči Miško ravno v hrib in nato spet ravno navzdol. In to km za km. Jebela ma je bilo naporno. Popoldan se naju je vsaj usmililo nebo in nevihta je lepo shladila ozračje.

Fotografije:
https://plus.google.com/u/0/photos/104726208539786514915/albums/6039940561012772321

Od Dunaja do Budimpešte in proti Blatnemu jezeru

7. dan, Valencei – Tapolca

To se je pa kar vleklo. Dolgih 139 km. Blatno jezero je dolgo 77 km in ob njem je celo pot kolesarska steza. Včasih se malo izgubi, ker skoči še do obale vendar se po par km spet pojavi v pravi smeri.
Več pri opisih slik.
Tapolca, prihajava.

Fotogalerija tega dne.
https://plus.google.com/u/0/photos/104726208539786514915/albums/6039916682555827089

Od Dunaja do Budimpešte in proti Blatnemu jezeru

6.dan,  Budimpešta – Valencei

Še cel dopoldan sva porabila za oglede v Budimpešti tako, da sva se proti 65 km oddaljenemu Valenceiju odpravila v največji, opoldanski vročini. Ma na biciklu je itak stalno vključena klima, ki prijetno hladi in se da v senci čelade lepo vozit. Do neke mere (trme) .

Slike:
https://plus.google.com/photos/+Milo%C5%A1Stankovi%C4%8D/albums/6039905133731120337


skoraj neskončna rumena polja